I've recently seen a picture on facebook of one my friends standing on top of the highest Slovenian mountain, Triglav. That brought back memories of my own hike to that mountain many years ago. So I decided to write a short post about what mountains (and Triglav in particular) mean to Slovenian people. It is said that you are not really Slovenian before you climb this mountain. So when I turned 12, my parents were like,
"Daughter! We've fed you and bred you long enough! It's time for you to step on your own feet. You're no longer a child. You've flowered and you're a woman now. You're fit to bear children and not before long there will be handsome lads knocking on our door asking for your hand. But before we give you away, you have to undergo a special initiation ritual."
And I was like,
"Eeerm, is it gonna hurt?"
"Well, only a little bit. It's an ancient ritual, you see. Ever since King Samo united Slavic tribes in 623 AD, our people dreamt of conquering the top of Triglav because of its strategic importance ... (I wasn't really listening here) ... and so in 1895 Jakob Aljaž bought the mountain from Austrians for n goldinars, were n is an integer between 1 and 5, according to different internet sources and you could buy about three bottles of wine for 1 goldinar at that time ..."
"Yes, yes, but what's all that to do with me?"
"Climbing Triglav is considered a great honour and you are not really a Slovenian before you step on its peak. The time has come for you to do it or die trying. Since we've already climbed the mountain from the nicer southern side when your two older brothers went through the ritual, we're gonna access it from the northern side this time. Northern side is much steeper and more dangerous, only scrambles and scree slopes and the sun only shines for about 3.5 hours a day."
And I was all like,
"Yaay, can't wait. When do we go?"
"You will need proper mountain boot for that so we are going to buy you a pair of Alpina mountain boots and then we're ready to go!"
And so they bought me a pair of Alpina mountain boots (which were really really good boots and I had them for over 10 years! (which speaks of either quality of the boots or my enthusiasm for mountains)). It's worth to note here that before climbing this, I've never really been to "the real" mountains. By "the real" mountains I mean nice rocky Alpine mountains, at least 2000 meters high, often above clouds and with patches of glaciers here and there. Not like Lake District or Snowdonia. No "real" mountains there. (BTW, I never ever miss a chance to insult English "mountains".)
And so we got up on some idle Friday at 5 am or something and drove to two-hours-away Triglav national park, parked our car, had breakfast, got caught in the storm, almost gave up due to bad weather, decided that we're not giving up since it was my Slovenianhood at stake, put rucksacks on our backs and went on an adventure!
Well, I admit it. I really enjoyed it. It was quite hard for me back then, also a bit dangerous at some parts but beautiful views, wild ibex and tiny little flowers, peaking from between the rocks outweighed the trouble. We spent the night at Kredarica mountain cottage. From there it's only an hour or two to the top, but you have to climb most of it and there were hordes of other mountaineers so we basically walked in a queue.
But the most curious thing happened when I got to the top. It was the "only hurts a little bit" part of the ritual. Of course, it didn't seem anything special back then because I knew what was coming and I found it perfectly natural. But looking at that from a reasonable distance, it really seems quite weird. To satisfy your curiosity: when you get to the top of Triglav for the first time, you get spanked. It's not really painful, it's nothing kinky or perverted, you just bow a little to expose your bottom and then one of the people who are not there for the first time spanks you with a piece of rope. Sounds Bizarre? Yes, it is. But it's a great tradition, as old as mountain boots (which is around 60 years, according to my guesstimation). I have no idea where this weird custom came from, I've never even heard of any attempt to explain the origin of it. But I stood there and I was spanked and I can proudly introduce myself as Slovenian ever since.
Thursday, May 23, 2013
Wednesday, May 23, 2012
Wednesday, July 7, 2010
Sunday, August 30, 2009
Predal
Danes sem pospravljala predal pisalne mize v Metliki (po ene 5ih letih) in našla prav osupljive stvari. Naj naštejem top ten:
1) miško na kroglico, na kateri piše "Microsoft". Sem pa mislila, da oni delajo software ...:
2) tisto stvar, ki drži sneg na strehi in sem jo ob priložnosti sunila s strehe gimanzije:
3) kovanec za 10 SIT
4) polnilec za baterije, ki ga je brat naredil iz starega mobitela in še vedno dejansko deluje!:
5) rizlo, na kateri piše "Ganja-666 Mateja K." Ah, prvi letnik gimnazije ... /vzdih!/
6) 63 praznih bomobic za nalivnik
7) karto za Rolling Stones v Beogradu
8) dva ključa od vhodnih vrat (??)
9) 3 stare mobitele, od tega eden v precej slabem stanju:
10) polno nekih stvari, za katere nimam pojma, od kje/kdaj/koga jih imam oz za kaj bi se sploh uporabljale:
Sedaj, ko imam spomine na gimnazijo lično spakirane v eni škatli od čevljev, me kar malo daje nostalgija :,(
1) miško na kroglico, na kateri piše "Microsoft". Sem pa mislila, da oni delajo software ...:
2) tisto stvar, ki drži sneg na strehi in sem jo ob priložnosti sunila s strehe gimanzije:
3) kovanec za 10 SIT
4) polnilec za baterije, ki ga je brat naredil iz starega mobitela in še vedno dejansko deluje!:
5) rizlo, na kateri piše "Ganja-666 Mateja K." Ah, prvi letnik gimnazije ... /vzdih!/
6) 63 praznih bomobic za nalivnik
7) karto za Rolling Stones v Beogradu
8) dva ključa od vhodnih vrat (??)
9) 3 stare mobitele, od tega eden v precej slabem stanju:
10) polno nekih stvari, za katere nimam pojma, od kje/kdaj/koga jih imam oz za kaj bi se sploh uporabljale:
Sedaj, ko imam spomine na gimnazijo lično spakirane v eni škatli od čevljev, me kar malo daje nostalgija :,(
Tuesday, July 29, 2008
Skrat v cudnih pozah
Evo, zadnjic sem se malo igrala s slikanjem mojega macka, ki se je ful najedel necesa in je potem tako fenomenaln opoziral. (in ne, ni bil pod vplivom nobene droge!)
Tuesday, May 20, 2008
Wednesday, April 2, 2008
Izmenjava, Francija, 2008, Lons-le-Saunier
30. 3. 2008, 18.21 - Z busom hitimo proti Ljubljani. S seboj imamo 3 kitare, 4 pogače, 1 tamburico in n fotkičev (3 < n < 30). In Saško. Prof. Verena pa je glavna organizatorka.
Tinki se ne da špilat, Chibi in Sara razpravljata o pitju vode, Chibi has a craving for sugararararaaughhh
18.27 - Tinka se je odločila, da onesposobi mojo kitaro, ker je njena razštemana.
03.01 - Ustavimo se na eni črpalki v Italiji. Če bi bla sama tu, bi me blo strah. V štacuni prodajejo led, iz katerega se kadi, vžigalnik v obliki Rubikove kocke in prasičke z lasmi. Pod tlemi so sigurno trupla. Italianske svinje me ogoljufajo in mi prodajo mineralno vodo v rozasti flaški. Pride Jurij in prjavi: "Fak, Tinka, en na pol prerezan tip je skocu iz konteinerja." Tinka: "Če ne bi bla zunej, bi misla, da sanjam." Twilight zone, je rekla Saši. Pred odhodom nas ne preštejejo :S
03.47 - zapeljemo v predor pod Mont Blanc. Predor je fuckin' dolg in se fuckin' vlece.
03.55 - se se kar vozimo po predoru. Omejitev hitrosti je med 50 in 70 km/h. Vecina folka spi.
03.57 - ok, to je najdaljsi predor v mojem zivljenju.
03.58 - predor zavija.
03.58 - tema na koncu predora. Zunaj smo.
31.3.2008 - Dopoldne se ustamo v mestu Annecy. Vse gostilne so zaprte in moramo cakati na caj in pivo do 11ih. V udobnem baru sedimo Andrea, Teja, Tadeja, jaz, Jurij, Tomaz in cakamo, da nam postrezejo. Jurij se odpravi na sprehod in se vrne s Saro. Debatiramo "would you" in ugotovimo, da Andrea ne bi nikoli sexala za denar, Jurij bi moral biti zelo pijan, Ftu ne bi nikoli jedla svojega bruhanja, jaz in Sara pa ne bi mele nic proti jetju crvov. Ob 12ih se odpravimo na polze (ker francoske restavracije prej niso odprte). Pristanemo v hupi, zakon, fancy, funky, nice, fajn restaveraciji, kjer nam nam natakarica sympa postreze najprej s polzi (predjed, noro dobri) nato pa se s francoskim vinom, zabjimi kraki, coq au vin, nekim finim sirom z necim (Andrea), canard, saumon (Chibi). Ce mi je v Frqnciji kaj vsec, je to hrana. Na WCju imajo pipo, ki se aktivira z nogo. Po kaksni uri prehranjevanja (slow food rox) smo zadovoljni in siti. Imamo foto session in ugotovimo, da je Sara zdalec najbolj fotogenicna naokoli.
Popoldne - vozimo se proti Lons-u. Ustqvimo se na eni crpalki, kjer ne prodajejo niti krtack za zobe. Ker sem svojo po Sarini krivdi pozabla doma, sem zelo slabe volje. Na crpalki stojimo pred nekim blatnik jezerom in Ftu izjavi: "Waw, lej, tam je voda!" in Jurij jo zabije: "To ni voda, to je drek. Pravzaprav je to odvod od dreka." To je ena najboljsih, kar sem jih kdaj slisala.
ODA FRANCIJI
Sprasujem se, kam grem?
Iscem, iscem pa niti ne vem
pod milim nebom kos zemlje,
ki Francija ji je ime.
Krila nesejo me tja,
v tuje kraje, kjer romanca je doma
baretk, poljubov si zelim,
da ponovno zazivim.
Toda zagotovo vem,
da sonce ostalo je doma,
ga slovenski fant in domovina ima.
Se skrbnocuvam le za naju dva.
Zato prav kmalu vrnam se,
saj lepse ni nikjer drugje
srce se ustavi in zazeli,
da Lasko spet po grlu mi spolzi.
Tinka
FILOZOFSA FRENC
Veselje, ko gremo v Francijo. Veselje na 8. (ce jo obrnes za 90°) potenco. To pomeni neskoncno. Vse tu je horizontalno - potence, narava, folk na avtobusu. Vertikalno je le cakanje na pir. Pivo ja a priori, se posebej ce je Stella Artois. Francija ni v mnozici naravnih stevil. Je, je ni. Meni ni vsec. Slovenija je rudolfovo stevilo.
Shardo
Lepo smo jedli danes. Polze in zabje krake in hruskovo pito.
Sara
Chibi je v emocionalnem nihanju. Report later.
Marley se sklada z gledanjem skozi okno. Dns se bo se spalo.
(Klara)
Smo ze tle. Heh.
Jst sem lacen. Uuu ptic.
Jurij
Zvecer - nas namestijo pri familijah. Moja je najboljsa od vseh. Emile je skuliran 17-letnik, ki dela odlicne trike s kartami, ima polno sobo funky zanimivih reci (naj omenim samo 4 fotoaparate, viseco mrezo na sredini sobe, vietnamsko bodalo in eno tako cev, s katero puhas spice v tarco) In male mucice. In rise mange. In pise lepse kot Sara Atanaskovic. Emile im sestro Juliette in brata Luoisa ki sta mlajsa in oba zelo lepa. Louis je zelo zabaven, ceprav ga ne razumem 5%, ker govori prehitro. Mama je enologinja in ima v kleti laboratorij, v katerem med drugim dela kromatografijo neke cudne turkizne tekocine. Fotr se prezivlja s popravljanjem starih stenskih ur in ima osciloskop :D ceprav ga se nisem utegnila vprasati, za kaj tocno ga rabi. Vglavnem, ful tipicna francoska familija. Mesto, v katerem zivim, sami nazivajo "vas", ceprav ima trgovino, banko, disko, cerkev in solo in je veliko kot en Semic. Spat grem ze ob 10.30, ker sem prevec sfukana, da bi se stala na nogah
Vceraj - mi ni uspelo nicesar napisati, ker smo sli z busom v Beaune in Dijon in sem vecino poti z busom prespala, poslusajoc Jefferson Airplane. Vreme je bilo soncno, zato smo se lahko setali po mestih in spoznavali lepote burgundske arhitekture. V Beaunu sva s Tomazem kupila knjige, v Dijonu pa se je folk oborozil z gorcicami (meni so pac knjige bolj vsec). Tadeja se je sla paparacija in je fotografirala random ljudi, se posebej crnce. Ko smo se vrnili v Lons, smo poiskali en fajn kafic, kjer sva s Tadejo nase francoske correspondente ob piru, ki stane 4,4€, ucili, kaj pomeni "sala", da se "oui" po slovenske rece "da" in kako se izgovarja "prazna cesta s pešci".
Zvecer - smo imeli z Emilom in Louisom jam session, jaz na kitari, onadva na bobenckih in smo nekej brezveze fusali in je bilo ful zabavno.
2.3.2008 - Dopoldne se odpravimo v Château-Chalon, vas na hribu nad vasjo, kjer zivim.
Za videt je manj, kot bi pricakovala, zanimiva je le nekaksna opatija in pa sirarna, pred katero stoji res ogromen kotel. Tak, carovniski. Malo se slikamo in nekateri med nami kupijo smrdljive sire. Saska nam ponudi svojega in ugotovimo, da je naravnost odlicen! Na poti nazaj nas prof. Verena pohvali, ker je nekdo rekel: "j'ai besoin d'un café".
Kosilo - v kantini je obupno. Tadeja prjavi, da je krompir iz vrecke. Nato imamo popoldne fraj, zato se odpravimo v "lonski Patriot", Tiffany. Na poti spoznamo eno Svedinjo Liso, ki nosi que du verte in zivi s Saro. Lonski Patriot izgleda ful zakon; po stenah visijo plakati bendov, ki so tu igrali, v kotu pa imajo klavir. (se pa seveda ne more niti primerjati z originalom:P) Moram se spomnit, da pred odhodom vzamem kontakt za naslednjo Tour de France Tavzntroze. Nato se spravimo igrat klavir. Fusat, bolje receno, sa razen enega Francoza nihce zares ne zna. Je pa zabavno, ker so Francozi cisto pijani, ker ima en rojstni dan in ful popevajo:D
Hej. Dag heter Lisa. Jag är sensk.
Salut. Je m'appelle Lisa. Je suis suédoise.
Jag sitter pa en pub med Slovener.
Je suis assise dans un pub avec des Slovènes.
Det är roligt. Hejda!
C'est drôle. Ciao!
Francija nasploh nekaksna posebnost, ljudje so super, hrana tudi (razen v soli -> vse industrijsko) drugqce pq se mamo super.
Anja
V cetrtek - smo imeli zjutraj pouk. Z Andreo sva zamudili, ker se je nasima korespoma zacelo sele ob 9ih. Pred solo sva srecali razkaceno Tadejo, ki je delila urnike. Norela je, ker je dobila 3 ure fizike (od 4ih) :D :D Ponudila sem se, da zamenjava identiteti, ker sem jaz dobila neko spanscino pa nemscino. Na koncu sva sli skupaj k fiziki in zacuda je bla celo Tadeja navdusena. Predaval je nek smesen "stricek" kot je rekla Tadeja, ki je celo merjenje absorbcije svetlob razlicnih vaovnih dolzin v KMnO4 naredil zabavno. Drugace pa v Franciji pouk poteka ralho drugace. Teorije sploh nimajo, kolk sem jaz to zastekala, delajo same vaje, oprema je ene 10krat boljsa kot pr nas, pa ful je vse na racunalnikih. Svojo sodelavko sem za salo vprasala, ca splah kdaj resujejo kake racunske naloge. Ni me cist razumela, zato sem napisala prvo enacbo, ki mi je prisla na misel, v=s/t, a je se naprej samo strmela vame, kot da bi prvic vidla kaj takega.
Po odmoru - sva sli s Tadejo k matematiki. Limite pa to. Prfoks je bil totalna nula, kolk smo lahko hvalezni za Bana, je pa res, da je risal zelo lepe grafe. Razred je zelo zabavalo, da je profesorja jezilo, da sem jih fotografirala. Nato sva nasli Andreo in sli skupaj k francoscini. Tu smo se pogovarjali predvsem o Slovénie in profesor je zacuda vedel, kje je Metlika!!!
Kar me je najbolj sokiralo pri vsej stvari je, da sem vse razumela. Ce bi danes morala nadaljevati pouk v fr, bi zihr izdelala:)
L'après midi - smo sli v Tiffany in malo jamali in plesali jive. Nato smo zamudili ogled mesta, ki je bil pravzaprav zgolj ogled teatra, zato nam ni blo prevec zal. Po tem smo prof. Sasko pospremili na kavo in se posladkali z njenimi torticai.
Zvecer - sva z Emilom napisala pesmico o crvu.
Ver de terre
Il était un ver de terre.
Il n’avait rien a faire.
Il aimait manger du fromage,
Parce qu’il vivait au moyen-âge.
Il était un ver de terre.
Il n’avait rien à faire.
Il aimait manger du fromage.
Mais seulement du fromage avec des champignons.
Il avait beaucoup d’amis.
Un d’eux était une souris.
Antoine dit que je suis cool,
Car j’écris une chanson sur un ver de terre
Qu’est ce que je peux écrire ensuite?
Le ver de terre allait très vite.
Il allait vite comme la lumière,
Parce qu’il a bu beaucoup de bière
Emile fait un bizarre.
Ver de terre était très noir.
Il est venu de l’Afrique,
Parce qu’il vivait au moyen-âge.
La confiture, la confiture
Tu me fais très peur.
Parce que Jurij chante de toi,
La confiture, la confiture.
Il était un ver de terre.
Il était sale comme une merde.
Il avait beaucoup de problèmes,
Parce qu’il était un ver de terre.
Le renard a mangé un poulet.
Il y a partout des petites plumes.
Emile a un drapeau d’Italie.
Parce que Château-Chalon vient ensuite.
Château-Chalon, Château-Chalon,
Qu’est ce que tu as fait à notre ver de terre?
Il est maintenant perdu,
Perdu dans une forêt avec des renards.
J’en ai marre j’en ai marre.
Novata, Novata qu’est ce que c’est?
Novata c’est un truc,
Mais qu’est ce que c’est un truc?
Notre ver de terre est allé.
Il a pris un bus privé.
Mais sur ce bus il y avait un poulet
Et le poulet l’a mangé.
C’est quoi qu’on peut en conclure?
Ne chante pas des vers de terre.
Parce que si tu vas en faire,
Tu deviendras fou comme Tadeja.
in se ob tem odlicno zabavala.
Petek, 4. avril - sem bila zjutraj dolocena za neko debato v Evropski uniji, namesto da bi sla v kino z ostalimi (Prof. Saska, dolzni ste mi kavo:D). Iz vsake delegacije so izbrli po enega predstavnika, ki je bil obsojen na brainstorming z eno debilno mentorico, ki je med drugim izjavla, da je Slovenija vstopila v Evropsko unijo leta 2007, ceprav je baje preverla vse informacije, héhé. Italiancek je trdil, da je francoscina najpomembnejsi jezik v EU, ker je lezel francozom v rit. Ugovarjala sem, da je anglescina vseeno malo bolj razsirjena, a me je zavrnil z, pazi to, argumentom, da je bila evropska ustava prvotno napisana v fr. Res ne vem, kaj je bolj bistveno; da preberes ustavo v izvirniku ali da se lahko pogovarjas s cim vec folka.
Popoldne in zvecer - so imeli na liceju festo, ki je naznanjala zacetek spomladanskih pocitnic. Priloznost so izkoristili se za protest (mhm, francozi so zvesti svoji zgodovini, skos se nekej bunijo, pred 2ema letoma so baje zaprli solo za 3 tedne, ker jim ni bil vsec nek zakon). Spilali so lokalni bendici, folk je uprizarjal cirkus in sedel na mehki travi. Pravi Woodstock. Napeljali so celi eno tako 50m dolgo zajlo, po kateri se je bilo mogoce spustiti iz 4. nadstropja. (ne me drzat za besedo glede stevilk) Slovencki smo malo setali sem ter tja, malo sme peli ter igrali kitaro, s Tomazem pa sva si ovila moj sal okoli vratov in tako postala sosalca.
Zvecer - sva sla z Emilom na festo chez Mathieu, ki je bil sam doma, ker so starsi v Afriki. Sami Francozi in jaz in ena Nemka. Zapela sem Ver de terre in postala glavna atrakcija. Pesem jim je bila tako vsec, da si jo je Lulu (da, povedala sem ji, kaj to pomeni v slovenscini) prepisala in smo potem skupaj peli. Francozi so res nooorci in ga znajo festat! Sli smo ven in z Lulu sva vrteli ogenj, des bolas. Nato je Emile bruhal (ogenj namerc) in vsi smo probali. Sicer smo ostali zivi, a ni izgledalo kaj prevec dobro. Treba bo se malo vadit. Ko smo prisli nazaj, smo spilali kitaro in popevali francoske pesmice, jaz po ribje in na "na na". Nahecala sem jih, da so peli Dan ljubezni v slovenscini in jih snemala. Emile je zvrnil 4 kozarce whiskija cul-sec (na ex) in oblezal.
Pri francoskih feštah mi je najbolj všeč to, da skupaj žurajo, skupaj delajo neumnosti, skupaj obležijo ampak na koncu tudi vse skupaj pospravijo. Kar malo presenečena sem bila, ko so (predvsem!) fantje zjutraj vzeli v roke metle in krpe in hišo spravili v natančno tako stanje, kot je bila pred fešto.
Na poti domov - sobota dopoldne - smo se z Emilovim fotrom ustavili pri enem slapu, ki naj bi ga videli že s profesoricama, a je bilo takrat slabo vreme. No, tokrat je sončno in 10-meterske kaskade pred mano zasijejo v vsej svoji lepoti. Zares impresivno.
Popoldne - prespim.
Zvecer - gremo v Babilon, nek diskač, kjer vrtijo 5 različnih muzik, ampak je vse en isti štanc, tako da z enim Emilovim kolegom sediva in bedirava. Srečam kar dosti Slovenčkov, eni so bolj, drugi manj navdušeni, pijača je katastrofalno draga. Emilu čisto dogaja, zato sva z Nicolasom obsojena trpeti do pol šestih. Koji fejk rocker!
Zjutraj - me najprej vprašajo, če sem ponoči slišala lisico. Nato mi pokažejo dvorišče, polno perja. Ponoči je namreč lisica snedla še zadnjo njihovo kokoš, Bernardette. Bernardette je bila res lepa putka. Živela je na vrtu, popoldne je skočila na okensko polico, kjer si jo lahko božal in hranil s sirom ... Prava tipična francoska kokuš. In potem jo kar na lepem požre lisica! Emilova mati jo opravičuje s tem, da je sedaj pač pomlad in da ima lisica mlade in je zato lačna. Bi prav rada vidla, kaj bi na to izjavo rekla moja stara mama!
Nedelja - je tako minila brez posebnosti, malo sem gledala filme in malo najedala francozom. Nicolas je kmalu po kosilu odšel, prišel je en drug Emilov kolega in skupej smo šli na sprehod.
V ponedeljek - pa so nas peljali na zelo zanimiv in celo poučen pohod, kjer sem se naučila predvsem, da se po snegu ne splača hodit v allstarkah. Na avtobusu smo veselo prepevali in prevedli v francoščino En hribček ter ponovno spesnili Aux champs elysées, special edition. Ko bi vedeli, kaj nas čaka ... Pot okoli jezera (še dobro,da ni bilo zamrznjeno) se je vlekla kot kokošja čreva; potem so dejansko pričakovali, da bomo 3 ure zmrzovali pred nekim gradom, med tem ko so se organizatorji greli v recepciji. Na srečo imamo Saško, ki nas je prešmuglala not, da smo se vsaj malo odtalili. Nato pa spet pot pod noge in po nekih vukoševinah počasi nikamor. Organizator se je čisto izgubil, lutali smo po gozdu malo naprej in malo nazaj, utrujeni, prezebli, tečni. Edina, ki ni ničesar opazila, je bila Tadeja, globoko zatopljena v pogovor z Viktorjem.
Popoldne - je bil edini dogodek, vreden omembe obisk pri Françoisu, enemu najboljših vinogradnikov po okusu Emilove mame (in če se prav spomnim, sem že omenila, da je ženska enologinja) Degustirala sem suho vino in poskušala kaj razbrati iz zmešnjave besed, ki mi jih je natrosil o svojih sodih. Kakorkoli, vino je bilo odlično! Za nameček sem ga vprašala, zakaj neki imajo v Franciji take grde nizke trte, da se mora potem človek večno sklanjati, da jih obreže/priveže. Obrazložila sem mu, da imamo v Sloveniji pač normalno visoke, zavijače pa v višini rok, kar je edino logično. Malo je pomislil in odvrnil: "Ste pa leni, Slovenci, da se ne morete niti toliko skloniti, da bi trto privezali!"
V torek- je sledil ogled mesta, za katero še zdej ne vem, če se mu je reklo Bourg ali Brou. Po mestu je bilo namreč zaslediti napise z obema imenoma, blizuzvočnost pa je tudi nezgrešljiva. Kakorkoli, mesto je fascinantno, ni kaj. Zelo lepa katedrala in samostan, poceni knjige, slastni siri in popolne hlače, ki sem jih zbarantala z 39 na 29€. Idealno, če. Če se ne ni s Saro popolnoma izgubili. Zbor je bil ob 3eh, 15.15 pa so nama ljudje še kar dajali popolnoma nasprotujoče si informacije o tem, kje naj bi se nahajal Le monastère de Brou, kjer naj bi se zbrali. Čakalo nas je 7 avtobusov. Saši me je panično klicarila vsake 3 minute (hja, na tem blogu pogosto malo pretiravam, da izpade bolj dramatično, ampak "vsake 3 minute" je mišljeno pa čisto dobesedno!)in se drla name, naj bom mirna. Po pol ure sva le našli bus in se srečno vkrcali nanj. Najbolj groteskno pri vsej zadevi pa je to, da se je najina zamuda še največ živcev požrla enemu od organizatorjev (zajeten gospod z redko, dolgo čupo); prav tistemu, zaradi katerega smo dan prej čisto zgubljeni tavali po gozdu.
Zvečer - bil je zadnji večer - smo imele vse delegacije nekakšno predstavitev. Da smo Slovenci na vrsti zadnji, ker smo častni gostje, ker Slovenija predseduje Evropski uniji, ker pač ji, ker tako to gre, smo izvedeli pol ure pred nastopom, za katerega smo se pripravljali 15 min. S Tadejo sva bili oblečeni v belokranjski noši in peli Aj zelena je, ob tamburični spremljavi Klemna. Nato smo vsi skupaj zapeli še Dan ljubezni (Le jour d'amour :P)Program je bil v zraku do zadnjega trenutka, ko smo se odločili, da za konec zapojemo še Zdravljico. Prof. Verena je povedala nekaj lepih besed o naši himni, ki za razliko od drugih himen, ki poveličujejo lasten narod, zagovarja enakopravnost in bratstvo vseh narodov. Učinek je bil navdušujoč, vsa dvorana je vstala ... (oh, kako si želim napisati "in pela z nami" ampak to pač tako ni bilo.)
Po večeru - je sledila noč, nepozabna in čarobna ... Ah kaj, šli smo v Tiffany in se ga poskusili usipat, čeprav je bil naš poskus že v osnovi obsojen na neuspeh, ker je pivo tam pač 4,4€. Kakorkoli, pred lokalom smo se drli Avanti popolo tako naglas, da je prišla policija. Na srečo so nam samo svetovali, naj bomo malo bolj uvidevni do okoliških spečih. Z Antoinom in Lucom in Emilom in Špelo smo se zmenili, da morajo definitivno priti v Slovenijo, če ne prej, poleti. In to je bilo to. Za ta dnar. Še zadnji francoski poljubčki in čao-bao.
V sredo zjutraj smo se zbrali pred avtobusom, bolj ali manj srečni, da odhajamo. Zase lahko rečem, da niti nisem bila posebno navdušena. Emilova mati mi je zagotavljala, da se bom nekoč vrnila ...
Na koncu vsakega potovanja ponavadi razmišljam o vseh zamujenih priložnostih, o vseh ljudeh, ki jih nisem spoznala, pa bi jih lahko, sirih, ki jih nisem poskusila, čarobnih svetlobah, ki niso padle na tipalo mojega fotoaparata, zmerljivkah, s katerimi nisem užalila Chibi, pa bi jo lahko, mestih, ki jih nisem videla, kletvicah, ki se jih nisem naučila, kokoših, ki so prehitro umrle, da bi jih lahko hipnotizirala, pirih, ki jih nisem spila, denarju, ki ga nisem zapravila (ja pač tistih nekaj centov) in besedah, besedah, ki so ostale nekje na pol živca od možganov od glasilk in jih tako pač nisem izrekla. Pa bi jih lahko. Zato sem jih nekaj zapisala. Dejstvo, da to berete, je dokaz, da moj trud ni bil zaman!
lp, Mateja
PS: SLikic se mi ne da posebej postat, objavljene so v moji pikasini galeriji, če še ne veste, kje to je - to je tu.
Tinki se ne da špilat, Chibi in Sara razpravljata o pitju vode, Chibi has a craving for sugararararaaughhh
18.27 - Tinka se je odločila, da onesposobi mojo kitaro, ker je njena razštemana.
03.01 - Ustavimo se na eni črpalki v Italiji. Če bi bla sama tu, bi me blo strah. V štacuni prodajejo led, iz katerega se kadi, vžigalnik v obliki Rubikove kocke in prasičke z lasmi. Pod tlemi so sigurno trupla. Italianske svinje me ogoljufajo in mi prodajo mineralno vodo v rozasti flaški. Pride Jurij in prjavi: "Fak, Tinka, en na pol prerezan tip je skocu iz konteinerja." Tinka: "Če ne bi bla zunej, bi misla, da sanjam." Twilight zone, je rekla Saši. Pred odhodom nas ne preštejejo :S
03.47 - zapeljemo v predor pod Mont Blanc. Predor je fuckin' dolg in se fuckin' vlece.
03.55 - se se kar vozimo po predoru. Omejitev hitrosti je med 50 in 70 km/h. Vecina folka spi.
03.57 - ok, to je najdaljsi predor v mojem zivljenju.
03.58 - predor zavija.
03.58 - tema na koncu predora. Zunaj smo.
31.3.2008 - Dopoldne se ustamo v mestu Annecy. Vse gostilne so zaprte in moramo cakati na caj in pivo do 11ih. V udobnem baru sedimo Andrea, Teja, Tadeja, jaz, Jurij, Tomaz in cakamo, da nam postrezejo. Jurij se odpravi na sprehod in se vrne s Saro. Debatiramo "would you" in ugotovimo, da Andrea ne bi nikoli sexala za denar, Jurij bi moral biti zelo pijan, Ftu ne bi nikoli jedla svojega bruhanja, jaz in Sara pa ne bi mele nic proti jetju crvov. Ob 12ih se odpravimo na polze (ker francoske restavracije prej niso odprte). Pristanemo v hupi, zakon, fancy, funky, nice, fajn restaveraciji, kjer nam nam natakarica sympa postreze najprej s polzi (predjed, noro dobri) nato pa se s francoskim vinom, zabjimi kraki, coq au vin, nekim finim sirom z necim (Andrea), canard, saumon (Chibi). Ce mi je v Frqnciji kaj vsec, je to hrana. Na WCju imajo pipo, ki se aktivira z nogo. Po kaksni uri prehranjevanja (slow food rox) smo zadovoljni in siti. Imamo foto session in ugotovimo, da je Sara zdalec najbolj fotogenicna naokoli.
Popoldne - vozimo se proti Lons-u. Ustqvimo se na eni crpalki, kjer ne prodajejo niti krtack za zobe. Ker sem svojo po Sarini krivdi pozabla doma, sem zelo slabe volje. Na crpalki stojimo pred nekim blatnik jezerom in Ftu izjavi: "Waw, lej, tam je voda!" in Jurij jo zabije: "To ni voda, to je drek. Pravzaprav je to odvod od dreka." To je ena najboljsih, kar sem jih kdaj slisala.
ODA FRANCIJI
Sprasujem se, kam grem?
Iscem, iscem pa niti ne vem
pod milim nebom kos zemlje,
ki Francija ji je ime.
Krila nesejo me tja,
v tuje kraje, kjer romanca je doma
baretk, poljubov si zelim,
da ponovno zazivim.
Toda zagotovo vem,
da sonce ostalo je doma,
ga slovenski fant in domovina ima.
Se skrbnocuvam le za naju dva.
Zato prav kmalu vrnam se,
saj lepse ni nikjer drugje
srce se ustavi in zazeli,
da Lasko spet po grlu mi spolzi.
Tinka
FILOZOFSA FRENC
Veselje, ko gremo v Francijo. Veselje na 8. (ce jo obrnes za 90°) potenco. To pomeni neskoncno. Vse tu je horizontalno - potence, narava, folk na avtobusu. Vertikalno je le cakanje na pir. Pivo ja a priori, se posebej ce je Stella Artois. Francija ni v mnozici naravnih stevil. Je, je ni. Meni ni vsec. Slovenija je rudolfovo stevilo.
Shardo
Lepo smo jedli danes. Polze in zabje krake in hruskovo pito.
Sara
Chibi je v emocionalnem nihanju. Report later.
Marley se sklada z gledanjem skozi okno. Dns se bo se spalo.
(Klara)
Smo ze tle. Heh.
Jst sem lacen. Uuu ptic.
Jurij
Zvecer - nas namestijo pri familijah. Moja je najboljsa od vseh. Emile je skuliran 17-letnik, ki dela odlicne trike s kartami, ima polno sobo funky zanimivih reci (naj omenim samo 4 fotoaparate, viseco mrezo na sredini sobe, vietnamsko bodalo in eno tako cev, s katero puhas spice v tarco) In male mucice. In rise mange. In pise lepse kot Sara Atanaskovic. Emile im sestro Juliette in brata Luoisa ki sta mlajsa in oba zelo lepa. Louis je zelo zabaven, ceprav ga ne razumem 5%, ker govori prehitro. Mama je enologinja in ima v kleti laboratorij, v katerem med drugim dela kromatografijo neke cudne turkizne tekocine. Fotr se prezivlja s popravljanjem starih stenskih ur in ima osciloskop :D ceprav ga se nisem utegnila vprasati, za kaj tocno ga rabi. Vglavnem, ful tipicna francoska familija. Mesto, v katerem zivim, sami nazivajo "vas", ceprav ima trgovino, banko, disko, cerkev in solo in je veliko kot en Semic. Spat grem ze ob 10.30, ker sem prevec sfukana, da bi se stala na nogah
Vceraj - mi ni uspelo nicesar napisati, ker smo sli z busom v Beaune in Dijon in sem vecino poti z busom prespala, poslusajoc Jefferson Airplane. Vreme je bilo soncno, zato smo se lahko setali po mestih in spoznavali lepote burgundske arhitekture. V Beaunu sva s Tomazem kupila knjige, v Dijonu pa se je folk oborozil z gorcicami (meni so pac knjige bolj vsec). Tadeja se je sla paparacija in je fotografirala random ljudi, se posebej crnce. Ko smo se vrnili v Lons, smo poiskali en fajn kafic, kjer sva s Tadejo nase francoske correspondente ob piru, ki stane 4,4€, ucili, kaj pomeni "sala", da se "oui" po slovenske rece "da" in kako se izgovarja "prazna cesta s pešci".
Zvecer - smo imeli z Emilom in Louisom jam session, jaz na kitari, onadva na bobenckih in smo nekej brezveze fusali in je bilo ful zabavno.
2.3.2008 - Dopoldne se odpravimo v Château-Chalon, vas na hribu nad vasjo, kjer zivim.
Za videt je manj, kot bi pricakovala, zanimiva je le nekaksna opatija in pa sirarna, pred katero stoji res ogromen kotel. Tak, carovniski. Malo se slikamo in nekateri med nami kupijo smrdljive sire. Saska nam ponudi svojega in ugotovimo, da je naravnost odlicen! Na poti nazaj nas prof. Verena pohvali, ker je nekdo rekel: "j'ai besoin d'un café".
Kosilo - v kantini je obupno. Tadeja prjavi, da je krompir iz vrecke. Nato imamo popoldne fraj, zato se odpravimo v "lonski Patriot", Tiffany. Na poti spoznamo eno Svedinjo Liso, ki nosi que du verte in zivi s Saro. Lonski Patriot izgleda ful zakon; po stenah visijo plakati bendov, ki so tu igrali, v kotu pa imajo klavir. (se pa seveda ne more niti primerjati z originalom:P) Moram se spomnit, da pred odhodom vzamem kontakt za naslednjo Tour de France Tavzntroze. Nato se spravimo igrat klavir. Fusat, bolje receno, sa razen enega Francoza nihce zares ne zna. Je pa zabavno, ker so Francozi cisto pijani, ker ima en rojstni dan in ful popevajo:D
Hej. Dag heter Lisa. Jag är sensk.
Salut. Je m'appelle Lisa. Je suis suédoise.
Jag sitter pa en pub med Slovener.
Je suis assise dans un pub avec des Slovènes.
Det är roligt. Hejda!
C'est drôle. Ciao!
Francija nasploh nekaksna posebnost, ljudje so super, hrana tudi (razen v soli -> vse industrijsko) drugqce pq se mamo super.
Anja
V cetrtek - smo imeli zjutraj pouk. Z Andreo sva zamudili, ker se je nasima korespoma zacelo sele ob 9ih. Pred solo sva srecali razkaceno Tadejo, ki je delila urnike. Norela je, ker je dobila 3 ure fizike (od 4ih) :D :D Ponudila sem se, da zamenjava identiteti, ker sem jaz dobila neko spanscino pa nemscino. Na koncu sva sli skupaj k fiziki in zacuda je bla celo Tadeja navdusena. Predaval je nek smesen "stricek" kot je rekla Tadeja, ki je celo merjenje absorbcije svetlob razlicnih vaovnih dolzin v KMnO4 naredil zabavno. Drugace pa v Franciji pouk poteka ralho drugace. Teorije sploh nimajo, kolk sem jaz to zastekala, delajo same vaje, oprema je ene 10krat boljsa kot pr nas, pa ful je vse na racunalnikih. Svojo sodelavko sem za salo vprasala, ca splah kdaj resujejo kake racunske naloge. Ni me cist razumela, zato sem napisala prvo enacbo, ki mi je prisla na misel, v=s/t, a je se naprej samo strmela vame, kot da bi prvic vidla kaj takega.
Po odmoru - sva sli s Tadejo k matematiki. Limite pa to. Prfoks je bil totalna nula, kolk smo lahko hvalezni za Bana, je pa res, da je risal zelo lepe grafe. Razred je zelo zabavalo, da je profesorja jezilo, da sem jih fotografirala. Nato sva nasli Andreo in sli skupaj k francoscini. Tu smo se pogovarjali predvsem o Slovénie in profesor je zacuda vedel, kje je Metlika!!!
Kar me je najbolj sokiralo pri vsej stvari je, da sem vse razumela. Ce bi danes morala nadaljevati pouk v fr, bi zihr izdelala:)
L'après midi - smo sli v Tiffany in malo jamali in plesali jive. Nato smo zamudili ogled mesta, ki je bil pravzaprav zgolj ogled teatra, zato nam ni blo prevec zal. Po tem smo prof. Sasko pospremili na kavo in se posladkali z njenimi torticai.
Zvecer - sva z Emilom napisala pesmico o crvu.
Ver de terre
Il était un ver de terre.
Il n’avait rien a faire.
Il aimait manger du fromage,
Parce qu’il vivait au moyen-âge.
Il était un ver de terre.
Il n’avait rien à faire.
Il aimait manger du fromage.
Mais seulement du fromage avec des champignons.
Il avait beaucoup d’amis.
Un d’eux était une souris.
Antoine dit que je suis cool,
Car j’écris une chanson sur un ver de terre
Qu’est ce que je peux écrire ensuite?
Le ver de terre allait très vite.
Il allait vite comme la lumière,
Parce qu’il a bu beaucoup de bière
Emile fait un bizarre.
Ver de terre était très noir.
Il est venu de l’Afrique,
Parce qu’il vivait au moyen-âge.
La confiture, la confiture
Tu me fais très peur.
Parce que Jurij chante de toi,
La confiture, la confiture.
Il était un ver de terre.
Il était sale comme une merde.
Il avait beaucoup de problèmes,
Parce qu’il était un ver de terre.
Le renard a mangé un poulet.
Il y a partout des petites plumes.
Emile a un drapeau d’Italie.
Parce que Château-Chalon vient ensuite.
Château-Chalon, Château-Chalon,
Qu’est ce que tu as fait à notre ver de terre?
Il est maintenant perdu,
Perdu dans une forêt avec des renards.
J’en ai marre j’en ai marre.
Novata, Novata qu’est ce que c’est?
Novata c’est un truc,
Mais qu’est ce que c’est un truc?
Notre ver de terre est allé.
Il a pris un bus privé.
Mais sur ce bus il y avait un poulet
Et le poulet l’a mangé.
C’est quoi qu’on peut en conclure?
Ne chante pas des vers de terre.
Parce que si tu vas en faire,
Tu deviendras fou comme Tadeja.
in se ob tem odlicno zabavala.
Petek, 4. avril - sem bila zjutraj dolocena za neko debato v Evropski uniji, namesto da bi sla v kino z ostalimi (Prof. Saska, dolzni ste mi kavo:D). Iz vsake delegacije so izbrli po enega predstavnika, ki je bil obsojen na brainstorming z eno debilno mentorico, ki je med drugim izjavla, da je Slovenija vstopila v Evropsko unijo leta 2007, ceprav je baje preverla vse informacije, héhé. Italiancek je trdil, da je francoscina najpomembnejsi jezik v EU, ker je lezel francozom v rit. Ugovarjala sem, da je anglescina vseeno malo bolj razsirjena, a me je zavrnil z, pazi to, argumentom, da je bila evropska ustava prvotno napisana v fr. Res ne vem, kaj je bolj bistveno; da preberes ustavo v izvirniku ali da se lahko pogovarjas s cim vec folka.
Popoldne in zvecer - so imeli na liceju festo, ki je naznanjala zacetek spomladanskih pocitnic. Priloznost so izkoristili se za protest (mhm, francozi so zvesti svoji zgodovini, skos se nekej bunijo, pred 2ema letoma so baje zaprli solo za 3 tedne, ker jim ni bil vsec nek zakon). Spilali so lokalni bendici, folk je uprizarjal cirkus in sedel na mehki travi. Pravi Woodstock. Napeljali so celi eno tako 50m dolgo zajlo, po kateri se je bilo mogoce spustiti iz 4. nadstropja. (ne me drzat za besedo glede stevilk) Slovencki smo malo setali sem ter tja, malo sme peli ter igrali kitaro, s Tomazem pa sva si ovila moj sal okoli vratov in tako postala sosalca.
Zvecer - sva sla z Emilom na festo chez Mathieu, ki je bil sam doma, ker so starsi v Afriki. Sami Francozi in jaz in ena Nemka. Zapela sem Ver de terre in postala glavna atrakcija. Pesem jim je bila tako vsec, da si jo je Lulu (da, povedala sem ji, kaj to pomeni v slovenscini) prepisala in smo potem skupaj peli. Francozi so res nooorci in ga znajo festat! Sli smo ven in z Lulu sva vrteli ogenj, des bolas. Nato je Emile bruhal (ogenj namerc) in vsi smo probali. Sicer smo ostali zivi, a ni izgledalo kaj prevec dobro. Treba bo se malo vadit. Ko smo prisli nazaj, smo spilali kitaro in popevali francoske pesmice, jaz po ribje in na "na na". Nahecala sem jih, da so peli Dan ljubezni v slovenscini in jih snemala. Emile je zvrnil 4 kozarce whiskija cul-sec (na ex) in oblezal.
Pri francoskih feštah mi je najbolj všeč to, da skupaj žurajo, skupaj delajo neumnosti, skupaj obležijo ampak na koncu tudi vse skupaj pospravijo. Kar malo presenečena sem bila, ko so (predvsem!) fantje zjutraj vzeli v roke metle in krpe in hišo spravili v natančno tako stanje, kot je bila pred fešto.
Na poti domov - sobota dopoldne - smo se z Emilovim fotrom ustavili pri enem slapu, ki naj bi ga videli že s profesoricama, a je bilo takrat slabo vreme. No, tokrat je sončno in 10-meterske kaskade pred mano zasijejo v vsej svoji lepoti. Zares impresivno.
Popoldne - prespim.
Zvecer - gremo v Babilon, nek diskač, kjer vrtijo 5 različnih muzik, ampak je vse en isti štanc, tako da z enim Emilovim kolegom sediva in bedirava. Srečam kar dosti Slovenčkov, eni so bolj, drugi manj navdušeni, pijača je katastrofalno draga. Emilu čisto dogaja, zato sva z Nicolasom obsojena trpeti do pol šestih. Koji fejk rocker!
Zjutraj - me najprej vprašajo, če sem ponoči slišala lisico. Nato mi pokažejo dvorišče, polno perja. Ponoči je namreč lisica snedla še zadnjo njihovo kokoš, Bernardette. Bernardette je bila res lepa putka. Živela je na vrtu, popoldne je skočila na okensko polico, kjer si jo lahko božal in hranil s sirom ... Prava tipična francoska kokuš. In potem jo kar na lepem požre lisica! Emilova mati jo opravičuje s tem, da je sedaj pač pomlad in da ima lisica mlade in je zato lačna. Bi prav rada vidla, kaj bi na to izjavo rekla moja stara mama!
Nedelja - je tako minila brez posebnosti, malo sem gledala filme in malo najedala francozom. Nicolas je kmalu po kosilu odšel, prišel je en drug Emilov kolega in skupej smo šli na sprehod.
V ponedeljek - pa so nas peljali na zelo zanimiv in celo poučen pohod, kjer sem se naučila predvsem, da se po snegu ne splača hodit v allstarkah. Na avtobusu smo veselo prepevali in prevedli v francoščino En hribček ter ponovno spesnili Aux champs elysées, special edition. Ko bi vedeli, kaj nas čaka ... Pot okoli jezera (še dobro,da ni bilo zamrznjeno) se je vlekla kot kokošja čreva; potem so dejansko pričakovali, da bomo 3 ure zmrzovali pred nekim gradom, med tem ko so se organizatorji greli v recepciji. Na srečo imamo Saško, ki nas je prešmuglala not, da smo se vsaj malo odtalili. Nato pa spet pot pod noge in po nekih vukoševinah počasi nikamor. Organizator se je čisto izgubil, lutali smo po gozdu malo naprej in malo nazaj, utrujeni, prezebli, tečni. Edina, ki ni ničesar opazila, je bila Tadeja, globoko zatopljena v pogovor z Viktorjem.
Popoldne - je bil edini dogodek, vreden omembe obisk pri Françoisu, enemu najboljših vinogradnikov po okusu Emilove mame (in če se prav spomnim, sem že omenila, da je ženska enologinja) Degustirala sem suho vino in poskušala kaj razbrati iz zmešnjave besed, ki mi jih je natrosil o svojih sodih. Kakorkoli, vino je bilo odlično! Za nameček sem ga vprašala, zakaj neki imajo v Franciji take grde nizke trte, da se mora potem človek večno sklanjati, da jih obreže/priveže. Obrazložila sem mu, da imamo v Sloveniji pač normalno visoke, zavijače pa v višini rok, kar je edino logično. Malo je pomislil in odvrnil: "Ste pa leni, Slovenci, da se ne morete niti toliko skloniti, da bi trto privezali!"
V torek- je sledil ogled mesta, za katero še zdej ne vem, če se mu je reklo Bourg ali Brou. Po mestu je bilo namreč zaslediti napise z obema imenoma, blizuzvočnost pa je tudi nezgrešljiva. Kakorkoli, mesto je fascinantno, ni kaj. Zelo lepa katedrala in samostan, poceni knjige, slastni siri in popolne hlače, ki sem jih zbarantala z 39 na 29€. Idealno, če. Če se ne ni s Saro popolnoma izgubili. Zbor je bil ob 3eh, 15.15 pa so nama ljudje še kar dajali popolnoma nasprotujoče si informacije o tem, kje naj bi se nahajal Le monastère de Brou, kjer naj bi se zbrali. Čakalo nas je 7 avtobusov. Saši me je panično klicarila vsake 3 minute (hja, na tem blogu pogosto malo pretiravam, da izpade bolj dramatično, ampak "vsake 3 minute" je mišljeno pa čisto dobesedno!)in se drla name, naj bom mirna. Po pol ure sva le našli bus in se srečno vkrcali nanj. Najbolj groteskno pri vsej zadevi pa je to, da se je najina zamuda še največ živcev požrla enemu od organizatorjev (zajeten gospod z redko, dolgo čupo); prav tistemu, zaradi katerega smo dan prej čisto zgubljeni tavali po gozdu.
Zvečer - bil je zadnji večer - smo imele vse delegacije nekakšno predstavitev. Da smo Slovenci na vrsti zadnji, ker smo častni gostje, ker Slovenija predseduje Evropski uniji, ker pač ji, ker tako to gre, smo izvedeli pol ure pred nastopom, za katerega smo se pripravljali 15 min. S Tadejo sva bili oblečeni v belokranjski noši in peli Aj zelena je, ob tamburični spremljavi Klemna. Nato smo vsi skupaj zapeli še Dan ljubezni (Le jour d'amour :P)Program je bil v zraku do zadnjega trenutka, ko smo se odločili, da za konec zapojemo še Zdravljico. Prof. Verena je povedala nekaj lepih besed o naši himni, ki za razliko od drugih himen, ki poveličujejo lasten narod, zagovarja enakopravnost in bratstvo vseh narodov. Učinek je bil navdušujoč, vsa dvorana je vstala ... (oh, kako si želim napisati "in pela z nami" ampak to pač tako ni bilo.)
Po večeru - je sledila noč, nepozabna in čarobna ... Ah kaj, šli smo v Tiffany in se ga poskusili usipat, čeprav je bil naš poskus že v osnovi obsojen na neuspeh, ker je pivo tam pač 4,4€. Kakorkoli, pred lokalom smo se drli Avanti popolo tako naglas, da je prišla policija. Na srečo so nam samo svetovali, naj bomo malo bolj uvidevni do okoliških spečih. Z Antoinom in Lucom in Emilom in Špelo smo se zmenili, da morajo definitivno priti v Slovenijo, če ne prej, poleti. In to je bilo to. Za ta dnar. Še zadnji francoski poljubčki in čao-bao.
V sredo zjutraj smo se zbrali pred avtobusom, bolj ali manj srečni, da odhajamo. Zase lahko rečem, da niti nisem bila posebno navdušena. Emilova mati mi je zagotavljala, da se bom nekoč vrnila ...
Na koncu vsakega potovanja ponavadi razmišljam o vseh zamujenih priložnostih, o vseh ljudeh, ki jih nisem spoznala, pa bi jih lahko, sirih, ki jih nisem poskusila, čarobnih svetlobah, ki niso padle na tipalo mojega fotoaparata, zmerljivkah, s katerimi nisem užalila Chibi, pa bi jo lahko, mestih, ki jih nisem videla, kletvicah, ki se jih nisem naučila, kokoših, ki so prehitro umrle, da bi jih lahko hipnotizirala, pirih, ki jih nisem spila, denarju, ki ga nisem zapravila (ja pač tistih nekaj centov) in besedah, besedah, ki so ostale nekje na pol živca od možganov od glasilk in jih tako pač nisem izrekla. Pa bi jih lahko. Zato sem jih nekaj zapisala. Dejstvo, da to berete, je dokaz, da moj trud ni bil zaman!
lp, Mateja
PS: SLikic se mi ne da posebej postat, objavljene so v moji pikasini galeriji, če še ne veste, kje to je - to je tu.
Subscribe to:
Posts (Atom)